Resničnostni šovi : resničnost = 1 : 0

Vsa čast in slava ljudem, ki imajo v svojem življenju toliko prostega časa, da lahko cele dneve oz. kar 24/7 gledajo resničnostne šove in se emocionalno vpletajo v trivialne probleme ljudi na malih ekranih, ki jih nikoli v življenju niso spoznali in jih verjetno nikoli ne bodo in so, roko na srce, “kar eni”. Muhe enodnevnice, ki se jih čez eno leto nihče ne bo spomnil.

Da, zato ljudje zapravljajo svoj čas in denar. Predvsem čas. Ne vem sicer, kako si to lahko privoščijo in kako lahko postanejo tako vpeti v vso to umetno dogajanje nepomembnih ljudi. Naročijo si neomejen dostop do vpogleda v Big Brother, Bar, Masterchef, Gostilna išče šefa itd., (+ Kmetija, Sanjska poroka, raznorazni talent showi …) zato, da lahko cele dneve spremljajo, kaj se dogaja s popolnimi neznanci, kaj se pogovarjajo, kakšni so njihovi medsebojni odnosi, kakšne naloge dobivajo, kaj jedo oz. kuhajo, celo kako si brišejo rit. Nato pa si še na forumih in družabnih omrežjih razbijajo glavo s tem in vneto komentirajo ter razpravljajo o dogajanju v resničnostnih šovih. Ali ljudje ne hodijo v službo? Nimajo prijateljev? Ne vidijo sonca, ki jih vabi v naravo? Nimajo svojega življenja?

Kar pa je še toliko bolj skrb vzbujajoče je dejstvo, da so resničnostni šovi vedno bolj v porastu, kar pomeni, da ljudje tovrstne medijske vsebine vedno bolj gledajo in so (kljub gospodarski krizi) zanje množično pripravljeni plačevati. Televizijske hiše širom sveta so iz resničnostnih šovov naredile cvetoč posel, mali človek pa v njega investira najbolj dragoceno stvar, ki jo v tem življenju premore – svoj čas! In tako zapravlja svoj čas in denar za dobesedno prazen nič, televizijske vsebine brez kakšnekoli vsebine, samo zato, da kaj? Poteši svojo potrebo po tem, da do potankosti pozna življenje tistih popolnoma neznanih ljudi, ki se prijavljajo v resničnostne šove?

tumblr_mejsrhoW8i1qc9o69o1_250

Ob vsem tem pa zamujajo najbolj pomemben resničnostni “šov” vseh časov – svoje življenje. Dragi moji, prosim, pojdite na sprehod s svojim psom, pojdite na kavo s prijatelji, uležite se na travo z dobro knjigo, poiščite si službo, obiščite sorodnike, specite torto, pojdite na morje, partnerja presenetite v postelji, privoščite si piknik so sosedi itd. … in investirajte v svojo resničnost, ne pa v neko umetno konstruirano “resničnost”, ki so jo ustvarili televizijski ustvarjalci samo zato, da vam dobesedno kradejo čas. Življenje je kratko in je samo vaše, izkoristite ga🙂

Male skušnjave

Jaz vedno pravim, da je v moji glavi blazno fajn. Nisem shizofrenik ali karkoli podobnega, ampak se na podzavestni ravno zelo dobro držim reka, da moraš biti sam sebi najboljši prijatelj. To mi res gre super! Ves čas sem v intenzivnih debatah sama s sabo, se pogajam sama s sabo in se pizdim sama nase. Ravno sem z rekreacije, kjer zadnje čase (po tem, ko sem se pozdravila) umirem 100 puta dnevno, ampak se vedno v glavi razburjam, da kaj je pa zdaj s tabo, da greš do konca in ne boš takole popustila, ker si fighter! V takšnih situacijah so ti pogovori v glavi super.

Zaplete pa se drugje. Poleg tega, da vedno pravim, da je v moji glavi blazno fajn, rada poudarjam tudi, da je v tem misterioznem kraju približno tako, kot v filmih. Na eni strani namreč prevladuje angel, na drugi pa vlada čisti hudič.

images

Pa govorimo o malenkostih.pa tako ali tako po navadi prevlada angelska plat, ampak ne pozabimo, da smo se znašli On the highway to hell. Tako so na sporedu vsakodnevne debate v stilu “ne zapravljaj za to majico, če imaš že eno tako doma” ali “ne zapiraj pred koncem službe, kaj če še kdo pride” ali “ne pojej te tablice čokolade, saj si vendar eno uro trenirala!” A ja, a sem rekla, da po navadi zmaga angel? Ups …

Hudič pa je (dobesedno in metaforično), ko te male skušnjave prerastejo v večje skušnjave in ko se dejansko moraš upirati z vsemi štirimi, da hudič ne zmaga. Ampak, ker si v osnovi še vedno dober človek, veš. da ne boš ravnal drugače (pa dobro, ne pogovarjamo se o tem, da bi zagrešil kakšen zločin, da si ne bo kdo narobe interpretiral), pa vseeno, skušnjava ostane. In te grize in pika in ti nežno prišepetava na uho (oz. bolj notranje uho, glede na to, da ves scenarij poteka v glavi), da pa lahko, saj ne bo nihče vedel. Potem pa to skušnjavo premagaš in se greš zdivjat ali napit ali brat knjige ali karkoli pač potrebuješ … ampak še vedno je tam nekje zadaj v preži in čaka na svoj moment.

Sicer vem, da bom na koncu naredil pravo stvar, ampak ta zlobni zlobni hudič bo do takrat pač toliko bolj mikaven in mi risal znane slike v glavi in sladke spomine na ustnice, ki so se nagajivo vihtele navzgor v kotičkih in iskrice v očeh … enostavno zato, ker je žleht!🙂 Ampak malo prikupne žlehtnobe ne škodi.

Kolekcija pomlad/poletje za prodane duše

Ta teden je v prestolnici potekal LJ Fashion Week, ki bi skorajda lahko zdrsnil mimo mene brez, da bi vedela, da je kadarkoli obstajal. Pa so se znašle znanke, ki so me z iskrico v očeh spraševale, če grem in mi pripovedovale, da so šle in kako je bilo super, da so videle Tino Gorenjak in Andreja Šifrerja in ne vem koga vse in se počutile blazno pomembne pa še fotografirali so jih! Tam se torej zberejo vsi, ki so pomembni, ki naj bi bili pomembni in tisti, ki si pač samo izjemno želijo biti pomembni. A si lahko zamislite še boljšo zabavo za malega človeka? Kruha in iger, kaj pa hočemo …

Morda (ampak verjetno ne) se sprašujete, čemu ta ciničen ton. Do mode imam zelo mačehovski odnos. Pa ne mislim mačehovski v distanciranem smislu, ampak v najbolj mačeha vs. Pepelka smislu, kar jih je. Stvar je namreč zelo enostavna: moda se mi zdi bedarija. Kdo pa so vsi ti ljudje, ki naj bi vsako leto za vsak letni čas določali, kaj bodo nosile mladenke po vsem svetu? Hkrati pa je moda eden izmed najbolj briljantnih izumov človeštva, saj je modna industrija ena izmed najbolj dobičkonosnih panog, a hkrati ne gre le za posel v materialnem smislu, temveč tudi za krasno pranje možganov, saj ta popolnoma nepomemben pojem, kot je moda, vsako leto prepriča na milijarde ljudi, da morajo biti isti, uniformirani. Da ne razmišljajo s svojo glavo, kaj je pa mogoče njim kot posameznikom všeč, temveč da nase navlečejo samo oblačila, ki jih narekujejo zadnji modni trendi.

Ko hodim po ulici ali pa se ukvarjam z različnimi ljudmi v službi, se mi zdijo vsa mlajša dekleta ista. Vse imajo nizke bele športne copate, zavihane kavbojke ali pajkice, prozorne srajčke ali majice pastelnih barv, velik kičast nakit in velike torbice, ki jih seveda nosijo na pregibu roke medtem, ko pišejo SMS-e oz. bolj verjetno visijo na Facebooku, njihovi lasje pa so dolgi in ravni oz. poravnani ali pa speti v razmršeno figo. Če komu delam krivico, se opravičujem, ker verjetno opisujem lanske modne trende.

Zombiji. In zakaj me to tako moti? Blazno me iritira dejstvo, da se vedno več ljudi odpoveduje svojemu jazu. Niso sposobni razmišljati s svojo glavo, ne sprejemajo svojih odločitev, potem pa se še oblačijo isto. S tem le zadostijo instutucionalnim idealom, lastni jaz pa povsem eliminirajo pod pretvezo, da gre v resnici za njihovo svobodno odločitev. Tako prihaja to avtomatske mortifikacije jaza, v okviru katere so vsi isti: vsi so uniformirani oz. izgledajo isto, vsi se obnašajo isto, vsi govorijo isto in vsi razmišljajo (oz. bolje rečeno sploh ne razmišljajo) isto. To bi lahko še stopnjevali z njihovim vedenjem na družbenih omrežjih, kjer so izpostavljeni kontaminaciji lastnega telesa in osebnosti zopet pod pretvezo, da je to njihova svobodna izbira, vendar si s tem delajo več škode kot koristi. Pa naj bo to zgodba kakšnega drugega zapisa.

Moda je v bistvu najbolj popoln način konformizma, ki ljudi prepriča, da si sami vsako leto zaželijo ravno tistih oblačil, ki so v določenem obdobju moderna. In potem zapravljajo trume denarja za to, da lahko imajo v omari najnovejšo kolekcijo oblačil, stara oblačila najverjetneje vržejo stran, zunaj pa bi ogromno ljudi ubijalo za en pulover ali majico, ker si je enostavno sploh ne morejo privoščiti. Na drugem bregu pa so ravno modni fanatiki, ki imajo 10 omar polnih vsega, ampak si morajo privoščiti zadnje modne trende, seveda pa nakup ne velja, če niso oblačila delo kakšnega znanega oblikovalca. Ker bi bilo sramotno nositi navadno in udobno majico za 5 €, če pa je potrebno nositi Lacoste majico za 100 €. Kajti znamka JE pomembna! Bojda …

Pa saj po eni strani razumem, da si vse najstnice lažje kupijo tapoceni majice v H&M, Tally Weijl ali New Yorkerju, kjer je pač vse isto, je pa poceni. Po drugi strani pa ne razumem teh vseh kvazi modnih “poznavalcev”, ki z vzvišenim tonom (in visoko dvignjenim mezinčkom) cinično kritizirajo zadnje modne smernice. Pa seveda, potem imamo še fashion police! Kdo hudiča jim daje pravico, da pljuvajo po individualnih stajlingih, ne vem. Pa hvala bogu, da kdo izstopa! Ampak ne, tako si vsaj zagotovijo, da vsi upoštevajo ista pravila.

Meni osebno se zdi neumno zapravljati celo bogastvo za oblačila (sploh za znamke), še posebej, če vem, da naslednje poletje ne bodo več “in” pa jih bom tako ali tako morala zamenjati. Neumno se mi zdi, da bi morala nekaj nositi samo zato, ker se je nek zelo majhen odstotek ljudi z zasebnimi interesi odločil, da se bo to to sezono nosilo. Neumno se mi zdi, da bi prodala dušo. V končni fazi je pomembno le to, da se v svoji koži in v svojih izbranih oblačilih dobro počutiš in da si še vedno ti TI in ni blagovne znamke na svetu, ki bi ti lahko do odvzela.

Mayday

Vsako leto po februarju se nekaj zgodi. Ne vem, a bi krivila pomlad, ali pa karkoli drugega, ampak po februarju čudežno zanemarim blog, tako da se opravičujem svojim trem zvestim oboževalcem, ki sem jih nesramno zapostavljala.

Dejansko nimam nič pametnega za povedati, gre zgolj za obvestilo, da sem še živa in da brcam, kot še nikoli poprej. Pa sem hotela napisati kaj pametnega, ampak se je hitro zalomilo. Na mobitelu namreč zvesto uporabljam beležko, kjer pridno beležim vse navdihe za karkoli – med drugim tudi za zapis na blogu. Pa so vsi osnutki že tako zastareli, da nimam blage veze, kaj je želela tista Breskev izpred dveh mesecev nazaj povedati s tisto beležko. Ali pa sem enostavno že zdavnaj eliminirala možganske celice, ki so bile zadolžene za to.

Ampak ob vsem tem je dobra novica. Ko pospravimo stare stvari, je toliko več prostora za nove. Nekateri izvedejo radikalno spomladansko čiščenje omar ali stanovanj, jaz in moji bipolarni možgani (ne, nisem bipolarna, samo sumim moje možgane, da so) pa izvedemo spomladansko čiščenje misli in idej. Torej, o starih idejah za zapise ni ne duha ne sluha, imam pa toliko več novih idej za nadaljnje zapise, da ne bo samo moj blogerski alfa samec deležen mojih komičnih dram, ampak še kdo drug.

Tako sem svojim možganom namenila en konkreten mindfuck in si pred tem zapisom pripravila nekaj res dobrih osnutkov, ki jih nameravam dokončati v prihodnjih dneh. In morda se zdi veliki večini ta zapis brezpredmeten, ampak jaz delujem tako, da stvari realiziram, če komu obljubim, da jih bom. Tako da je to bolj obljuba meni in vam, da se bom malce bolj aktivirala, in se bom res🙂

Torej … to be continued! In ja, mirno me držite za besedo.

O ljudeh, ki imajo največje težave sami s seboj

Imam to noro teorijo o eksistenci posebne vrste ljudi, ki je tako zelo zafrustrirana (po navadi brez posebnega razloga), da zapustijo varno zavetje svojih štirih zidov samo zato, da se lahko izživljajo nad drugimi. In tako srečaš na vlaku starca, ki vedno znova kriči na potnike, kako so neumni in kako “je svet šel v kurac, ko je Tito umrl”. Srečaš moškega, ki kriči na sredi ulice o tem, kakšni prasci so ljudje in kakšna krivica se jim dogaja. Srečaš žensko na pošti, ki se izživlja nad žensko, ki je pač slučajno ob napačnem času na napačnem kraju, samo zato, ker lahko. Ker se napaja s tem, da se izživlja nad nekom drugim.

Tudi sama sem včeraj imela “srečo”, da sem se lahko srečala z enim tako zafrustriranim bitjem. Za eno gospo sem kar nekaj časa čakala na bankomatu in se brigala zase, ko se je ona kar na lepem obrnila in začela kričati name, ker sem pač bila slučajno tam in posledično sem bila jaz osebno kriva za to, da bankomat ne dela, da ji ne želi dati denarja, ker jo “država zajebava” in ker smo vsi grozni in vse prej, kot ljudje itd. Ko je videla, da to ne bo šlo skozi, je začela vpiti, da delam na banki (naj poudarim, da ne delam na banki in da se je gospa to preprosto odločila na podlagi bog ve česa) in kakšni prasci smo na banki, da namerno ves čas preurejamo bankomate, da so “starejšim ljudem neprijazni” in “krademo denar” in počnemo en kup drugih stvari. Žal vam ne morem postreči z vsemi sočnimi informacijami, ker se mi zdi škoda vsakega atoma moči za takšne ljudi, tako da je nisem kaj dosti poslušala, še manj pa sem se odzvala. Potem pa je imela še večji problem, ker njeni zafrustriranosti nisem posvečala pretirani pozornosti in se posledično ni imela s čim napajati, tako da je čez čas besno odkorakala stran in še vedno na glas govorila nimampojmakaj.

Pa se mi zdi škoda, veste. V bistvu sploh ne razumem, v čem je problem. Greš na drug bankomat, pa je. Ti ni všeč kava v baru pri pošti? Jah, pač ne hodi tja. Te jezi sneg? Pa ne hodi ven, ni potrebe po tem, da se izživljaš nad sosedom, ki sneg celo kida. So ti v restavraciji Pri Tončki postregli z gnilo solato? Pa se pritoži tam, neznanec na cesti nima absolutno nič s tem.

In tako ti ljudje z vsakim dnem zvesto razvijajo svoj talent, kako imeti največje težave ravno sam s seboj. Ker so tako zelo zafrustrirani, da jim je vse odveč, da jih vse odbija, da jih vse moti in ker nimajo nikogar, ki bi se mu lahko potožili, potem lovijo neznance ali pa še tisto peščico prijateljev/sorodnikov, ki jih po nekem čudežu še vedno tolerirajo, da se lahko izživljajo nad njimi.

In veste, to je povsem nepotrebno. Če imate težave sami s sabo, jih rešite sami s sabo. Nihče od oseb, nad katerimi se znašate, nima prav nič s tem. Kar se mi pri vsem tem zdi najbolj problematično pa je to, zaradi kakšnih malenkosti se ljudje obremenjujejo. Kako trivialne stvari jih vržejo iz tira. Meni na kraj pameti ne pade, da bom sebi in drugim grenila življenje ter ustvarjala negativno energijo zato, ker bankomat ne dela. Ker je vrsta pri blagajni 1 dolga. Ker jim je v moji najljubši trafiki pač zmanjkalo filtrov. Ker sem izgubila šal. Ker se je maček onečedil na preprogi. Ker je zmanjkalo mleka. Ker so nehali snemati Housa. Ker mi je poštar po pomoti prinesel sosedovo pošto. Lahko bi naštevala še in še, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da bi bilo krasno, če bi se ljudje nehali obremenjevati zaradi najbolj nepotrebnih stvari in se igrali žrtve brez razloga. Roko na srce, nekateri ljudje so izgubili starše, ko so bili otroci in imajo danes le še umirajočo babico. Nekateri umirajo za zelo krutimi boleznimi ali pa so že umrli in za sabo pustili ljudi, ki se jim je s tem srce prelomilo na pol. Nekateri živijo na cesti in si ne morejo privoščiti niti žemlje. Nekateri morajo iz minute v minuto živeti s tem, da je njihov sin/partner/oče nekje na bojnem polju, kjer se bori za življenje sebe in drugih. In ob vsem tem stoka nekdo, ki pač na tistem bankomatu ni mogel dvigniti denarja, se igra največjo žrtev na svetu in se izživlja nad drugimi. Prosim vas – naslednjič, ko boste na robu živčnega zloma zaradi kakšne take bizarnosti, dobro premislite. Seveda se zgodi, da pač imaš slab dan, ko te vse vrže iz tira, ampak nobene potrebe ni po tem, da to preraste v navado. Namesto tega se raje fokusirajte na zares pomembne stvari v življenju. Vsak, ki tole bere in/ali sam piše blog, si več kot očitno lahko privošči internet, elektriko, mogoče celo spletno stran. Da lahko vse to ima, ima verjetno tudi službo, streho nad glavo, relativno dobro založen hladilnik in nekoga, ki se zvečer stisne k njemu in ga ima rad. Pa naj bo to partner, otrok, mačka ali pes. In ne zapravljajte časa in živcev za stvari, ki tega niti približno niso vredne. Pa da sploh ne omenim, da stres krajša življenje in ustvarja gubice😉

Don’t test the ones you love
It’ll only tear us down
If you want to feel alive
Then learn to love your ground

Izpušni ventil

V življenju vsak potrebuje svoj izpušni ventil. Moj izpušni ventil sta glasba in pisanje. Ko me kaj zares razjezi, je najboljša stvar na celem svetu, ki jo lahko storim ta, da se umaknem in se pomirim. Ker se mi zdi krivično, da se v afektu znašam nad osebami, ki so mi najbližje.To dela vse preveč ljudi in ravno zaradi tega je vse preveč prepirov, jaz pa zavedno ne želim biti takšna. Namesto tega si nastavim dobro glasbo, pokadim cigareto ali dve, parkrat globoko vdihnem in se poskušam osredotočiti na nekaj drugega. Ali pa kaj napišem, tako kot danes. Ker če danes ne bom česa napisala, bom kakšnemu samovšečnemu prepotentnežu izpraskala oči in … jah, škoda mojih nohtov, a ne. Na srečo se res res res redko zgodi, da se razjezim. Še posebej, ko ni december🙂 Ampak so pa stvari, ki mi brezpogojno dvignejo pokrov.

1. Najbolj dragocena stvar, ki jo lahko človeku podariš, je tvoj čas. Življenje pač ni večno in vsaka minuta, ki jo zapraviš za drugo osebo, je nekaj najbolj neprecenljivega, kar tej osebi (in v končni fazi tudi sebi) podariš. Včasih pa se žal zgodi tudi to, da kakšna oseba povsem po nepotrebnem zagoni minuto, uro, dni ali pa celo leta tvojega življenja. In to ve. In kljub vsemu si ne koncu ne zaslužiš niti enega samega ušivega “oprosti”? Zakaj hudiča je ljudem tako težko reči oprosti? Še takrat, ko vedo, da so naredili napako. Da so generalno zajebali in mogoče celo komu uničili življenje. Ker je pač bolj enostavno ostati na svojem egotripu, kakor pa sočloveku priznati, da si napravil napako.

10426864_10152676729641312_1598803547756570905_n

2. In tako sem sami sebi dala krasno iztočnico za drugo točko. Ki bi v resnici morala biti prva. Kakorkoli že, res me iritirajo egocentrični ljudje, ki so polni samih sebe, večinoma povsem brez razloga. Lepo je, da si nase ponosen, ker si nekaj naredil. Ni pa potrebe po tem, da iz muhe delaš slona in se obnašaš, kakor da si našel zdravilo za AIDS ali pa poskrbel za to, kot da nobena usta na svetu niso več lačna. Še v tem primeru bi ti tak nepotreben egotrip le pogojno odpustila. Ampak ne, nekateri si mislijo, kakor da so boga prijeli za jajca (no, bi vsaj imeli par jajc za prijeti) za absolutno in popolnoma nič. In hodijo po svetu, kot da so nekaj najbolj dragocenega, kar je bog postavil na Zemljo, ker to so pač oni. In imajo gnil odnos do vseh ostalih v njihovih življenjih, ker se jim zdi (pa ne samo, da se jim zdi, popolnoma prepričani so v to!), da so več vredni od njih. Ljudje, s katerimi se v svojem življenju ukvarjam, se mi zdijo meni popolnoma enakovredni, tako da brez takih izpadov, prosim.

3. Naročim kavo. In si res želim kavo. Za svojo kavo plačam tudi pošteno ceno, kajne? Ne vem sicer, po čigavih kriterij pošteno, ampak kava kot takšna pač ni v osnovi vredna 1,20 €. A je res tako težko, da hočem za svoj denar dobiti tudi POLNO skodelico kave?! Najbolj me boli dejstvo, da POLNO skodelico kave po navadi dobim samo takrat, ko je kava zastonj. Saj ne, da se branim zastonj stvari, ampak če že plačam za skodelico kave, plačam za skodelico kave, ne pa za pljunek kave. Just sayin’.

4. Ah, ko sem že govorila o egotripu. Blazno blazno blazno mi gredo na živce t. i. selfiji! A svojega ega res ne morete nahraniti s čim bolj hranilnim, kot pa z attention whoranjem po družabnih omrežjih? Meni se zdi to žalosten način za iskanje pozornosti. Da vsak dan nalepiš svoj selfie in nekaj “globokega” napišeš. Bodite vsaj iskreni in napišite “sem nesamozavestna punca, željna pozornosti. Prosim, pomagajte mi s tem, da mi kot popolni neznanci, ki vam je povsem vseeno zame, namenite kakšen like, da s tem nahranim svoj ego, ki ima resne težave z anoreksijo”. Namesto tega so družabna omrežja vsaaaak dan poplavljena s selfiji, kjer so ljudje vsak dan na vsaki fotografiji isti. Vedno ista poza, vedno isti izraz na obraz- spreminjajo se samo oblačila in okolja. Zadnjič sem na Bledu dve punci, ki sta se blazno trudili s tem, da se fotografirata, vljudno vprašala, če ju jaz fotkam, pa sem nazaj dobila odgovor, da ne morem, ker delata selfie. Pardon!

43033513

Človeška neumnost pač ne pozna meja. Kar je dobro samo iz tega vidika, ker potem dobivam navdih za pisanje. Za danes pa je bilo dosti hejtanja. Brez zveze se je razburjati zaradi neumnosti človeške vrste, če pa imam psa, ki me že nestrpno čaka z žogico v gobčku. In ki mi vedno polepša dan.

Dvojna merila

Ne vem, če ste opazili, ampak svet se vrti okoli dvojnih meril.

Tale kliše že vsi poznamo: Če ima moški več žensk, je car, če ima ženska več moških, je kurba.

Če ženska joče, izraža svoja čustva, če joče moški, je pička.

Če je poslanec v zaporu, lahko še vedno nemoteno dela in prejema plačo, če grem v zapor jaz, jim bom kvečjemu fasala, če bom fantazirala o tem, da bi iz zapora vlekla plačo.

Če temnopolta oseba reče drugi temnopolti osebi “nigga” je kul, če isto stori belec, je rasist.

S staranjem moški “vzcvetijo”, ženske pa “venijo”.

Če tuji državljani v Sloveniji najdejo delo (in po navadi opravljajo dela, ki jih Slovenci ne želijo) jih demoniziramo, da pa na tisoče Slovencev dela v tujini, je pa v redu.

V športu je kazen za udarec z glavo bistveno nižja kot kazen za jezikanje.

Jaz bom dobila zaposlitev prej od kakšnega fanta, ki se zares trudi in je zares kompetenten, jaz sem pa pač ženska. In imam joške – dodaten bonus.

Hkrati pa bo moški več plačan od mene.

Če iščeš zaposlitev v tuji državi, jo boš dobil težje od domačina. Pa čeprav si sposoben. Verjetno bodo nad teboj vihali nosove že samo ob tem, ko boš želel naročiti hamburger. Ker si pač tujec. Tujega nočemo, svojega ne damo!

joker

Na vsakem koraku se srečujemo z dvojnimi merili. Ker so ljudje enostavno preveč omejeni s površinskostjo samih sebe in se po nepotrebnem predajajo stereotipom in s tem ustvarjajo še dodatno neenakost, ki je že tako ali tako temelj naše “enakovredne” družbe. Razlike ustvarjajo spol, rasa, priimek, starost, vizualna podoba, družbeni sloj itd. Ljudje pa so preveč slepi, da bi bili sposobni pogledati čez to in videti to, kar zares iščejo in kar je zares pomembno. Bravo, super nam gre!

 

Voščilo – po moje

Za zadnji dan leta bom še malo zamijavkala, da slučajno kdo od mojih zvestih 2,5 bralcev ne dobi napačne predstave o tem, da sem se distancirala od slovenske blogosfere. Ampak danes pa vendarle moram nekaj spisati, saj bo v končni fazi jutri nov dan, pa kaj nov dan, NOVO LETO, kar pomeni, da bo vse povsem drugače. Krize v državi ne bo več, vsi boste čudežno shujšali, nobene vojne ne bo nikoli več, vse bolezni na svetu se bodo pozdravile, vsi ljudje bodo našli srečo v ljubezni … Če se nič od tega ne bo zgodilo, se bodo pa ljudje pač zavedli, da je novo leto samo neka granica, ki smo si jo zastavili v glavah kot izgovor, da lahko kam odpotujemo, se napijemo kot krave in legitimiziramo pumpanje želodcev. Hell yeah!

Ljudje smo preprosto izgubili vsakršno sled zdrave pameti. Naravi smo že leta nazaj napovedali vojno z našim egocentričnim vedenjem, sedaj pa se čudimo, ko nam narava kaže zobe. Da pa ne bi bili hipokriti in se kot prasci obnašali do narave, se tudi drug do drugega. Povprečen človek nima več nikakršnega občutka za empatijo, trpljenje drugih vdihne še z večjim užitkom kot prvo jutranjo cigareto, o pristni človeški interakciji pa tako ali tako ni več ne duha ne sluha, saj je veliko bolj pomembno, da cele dneve fejsbukamo, tvitamo, lajkamo, snep-četamo in vse, kar se še da početi. Mislim, zakaj bi pa šli s prijatelji na kavo ali pivo, če pa se lahko s svojimi imaginarnimi prijatelji pogovarjamo preko facebooka in zasledujemo druge ljudi, ker nam je pojem “zasebnost” postal popolnoma tuj? Za nameček pa se ljudje še malce med seboj streljajo, ko jim postane dolgčas, nekateri pa si tudi vzamejo življenje, ker so se počutili osamljene.

Nikomur se ne zdi sporno, da v medijih odmeva le en primer pretepenega otroka. Teh primerov je vsak dan na stotine. Nihče ne vidi, da v smeti mečemo popolnoma užitno hrano in povsem funkcionalne predmete. Seveda, kaj hudiča pa naj bi izstradani in revni počeli s tem? Nihče ne migne s prstom, ko pred njegovimi očmi pretepejo sosedovo punco. In največji kriminal se nam zdi, če slučajno ni wi-fija, ko gremo na kavo, medtem ko vsak dan za brezveze posekajo milijone dreves in pobijejo milijone živali, s katerimi v končni fazi živimo v sožitju. Jebe se njim.

Ljudem se je enostavno odpeljalo. Zato ne bom rekla, da vsakemu izmed vas v novem letu želim zdravja, sreče, zadovoljstva, ljubezni, bla bla bla … Vsakemu izmed nas želim, da se najdemo. Da spoznamo, da smo ljudje in se tako začnemo tudi obnašati. Ker ni več normalno, kako smo zavozili ta svet. Kako smo zavozili sami sebe. Živimo v obdobju degradacije vrednot, pa se ljudem zdi to normalno. Zato objemite svoje starše in prijatelje. Pomagajte 79-letni sosedi nositi vrečke. Zapeljite invalidno sestrično do bolnišnice na pregled. Namesto, da si vsak dan kupite kavico, dajte tu pa tam tistih 1,20 € v dobrodelne namene. Namesto, da stare obleke zmečete stran, jih darujte komu, ki jih zares potrebuje. Izklopite računalnik in pojdite raje na kozarec dobrega vina z vašimi pravimi prijatelji. Bodite carji in se na prijatelje in sorodnike spomnite čez celo leto, ne pa samo med prazniki  ali pa bog ne daj, ko kdo umre. Vzemite si čas zase in se odpravite na sprehod v naravo. Skrbite za naravo, le ena je. Predvsem pa se spoštujte in se imejte radi. Ne zapravljajte časa z ljudmi in stvarmi, ki tega niso vredni. Počnite, kar si sami zares želite. Pa ne glede na to, da če je novo leto ali pa ne. Imejte se fino. Na zdravje!

Kje boš pa ti za novo leto?

Že en mesec sem žrtev tega nesrečna vprašanja, ki pa se vedno znova uspe zaleteti v mene. “Kje boš pa ti za novo leto?” Hudiča, vsak, ki me bolje pozna ve, da živim iz danes na jutri, pa vendar me že dva meseca prej sprašujejo, kje bom za novo leto.

Ne vem. Pa tudi vseeno mi je. In še to – menim, da je novo leto čisto preveč precenjeno.

Vsako leto sicer praznujem novo leto, vendar po svoje. S prijatelji si privoščimo odlično večerjo, si zastrupimo jetra, se poveselimo in nadaljujemo z zastrupljanjem jeter. Ne plačujemo pa 3 × višjih vstopnin za klube za novo leto. Pomembna je namreč družba, ne lokacija🙂

Ampak moram priznati, da mi gre novo leto vsako leto bolj na živce. Pa zakaj hudiča je to nekaj tako posebnega? Zakaj moramo to tako praznovati, kot da je konec sveta (okej, priznam, da nekateri to zares verjamejo, ampak to na tej točki ni bitno)? In zakaj smo tako neumni, da sredi zimskega mrazu rinemo na popolnoma nagužvane trge (kar toleriram, če govorimo o zares dobrih koncertih, ki se lahko tam izvajajo) samo zato, da se lahko 2 uri kasneje kot pijane ninje prebijamo nazaj od koder smo prišli skozi gnečo, ali pa nepremišljeno zapravimo bajne vsote za vstop v nesramno drage klube ali za prevoz v taksijih, ki nas za novo leto oskubljajo kot kokoši z redko vrsto perja – z užitkom! Pa še 2. januar je delovni dan, kar zjebe celotno situacijo.

Da ne omenim izletov v tujino – Partyslava, Beograd, Praga itd., kamor se gredo ljudje do konca “ubit”, po možnosti zakomirajo za novo leto, se odpravijo nazaj domov in se poskušajo z možgani, ki veselo delajo prevale v lužah vodke spomniti, v katerem mestu so sploh bili. Na koncu nimajo  nič od tega, samo res veliko denarja so zapravili in pripovedujejo lahko zgodbo o tem, kako so se odpravili tja pa tja in naredili to pa to, to zgodbo pa so po vsej verjetnosti slišali od drugih.

Pa da ne bo pomote – čisto nič nimam proti popivanju, ampak zakaj hudiča se dela okoli novega leta takšen pomp in je to nekaj tako posebnega, ko pa v resnici sploh ni?

Resnici na ljubo pa to iritira samo mene osebno. V končni fazi naj vsak počne, kar mu paše. Jaz vem, da bom za novo leto na toplem in to je vse, kar si želim🙂 Kje bom, me pa lahko vprašate 31. decembra, ker takrat obstaja zelo dobra opcija, da se bom pa mogoče končno odločila, kaj mi najbolj ustreza. Za zdaj je zame silvestrovo še svetlobna leta oddaljeno in tako se bo z idejo silvestrovanja ukvarjala future Breskev – ko bo čas za to.

Kje boste pa vi 21. januarja?

Opozorilo: Še vedno je december, torej sem še vedno sovražno nastrojena in grizem😉

Decembrski pritoževalnik

Že dolg ni bilo na sporedu nobenega Pritoževalnika in zame osebno je 1. december ravno pravšnji dan za to! Načeloma se smatram za zelo srečno bitje, ki ga še posebej osrečujejo male vsakdanje stvari, vendar december v meni zbudi vso negativno, ki čez preostanek leta nič hudega sluteča spi v meni in čaka na december. Mesec, ko z veseljem obdarim vsakega, ki mi malo preveč teži, z ubijalskim pogledom.

Morda se sprašujete, od kod kar naenkrat to nenadno sovraštvo vsega. No, razlog je izjemno preprost. December je en tak grozen in hinavski mesec. Prvič zaradi tega, ker je izjemno mrzel. Ne maram mrazu in zime, res ne. Zelo nasprotujem dejstvu, da ni človek sprogramiran tako, da bi v hladnih nujno potreboval zimski spanec. Ampak jebi ga.

Potem me še dodatno podžge to prisiljeno praznično vzdušje. V to, da nas trgovine že oktobra začnejo posiljevati s prazničnim vzdušjem, sploh ne bom šla. Na živce mi grejo že oglasi, ki ti ponujajo en kup potencialnih daril in obljubljajo predbožične popuste pred popusti pred božičnimi popusti. POPUSTI POPUSTI POPUSTI! In neum(or)ni potrošniki temu nasedajo. Trgovine imajo v ta namen podaljšan delovni čas, oglasi tečnarijo že od začetka novembra o črnem petku, ki je nekakšna umazana predigra za decembrske popuste in posledično so trgovine polne. Ves čas. Čisti zombi sindrom. Človek si še po kruh ne upa iti, ker bo naletel na a) gnečo za popizdit, b) mamice, ki se s polnimi vozički otrok in hrane šumahersko prebijajo čez trgovine, c) stranke, ki tako ali tako ne vedo, kaj bi in delajo samo gužvo po nepotrebnem, d) penzioniste, ki se rinejo na blagajni, ker oni pač imajo ultimativno prednost s polnim vozičkom, ti pa držiš samo štruco kruha in e) popizditis prve stopnje, ker se bo pol ure vozil v krogu, da sploh dobi parkirišče. Apokaliptično stanje.

Še toliko o prazničnem vzdušju: nič nimam proti božičnemu večeru, ki ga preživiš v družinskem krogu, obkoljen z ljudi, ki jih imaš najraje, nekaj dobrega poješ, nekaj močnega popiješ, si izmenjaš bolj ali manj uporabna darila in se družiš. Aaaaampak ta predbožična norija, ki traja že od novembra, je pa nora. Po radijskih postajah že sedaj strašijo z Jingle Bells, ulice večine slovenskih mest so že danes okrašene, lučke so prižgane, stojnice se šibijo pod priboljški in 10 let starimi nogavicami, pločniki zaudarjajo po kuhanem vinu, ki jih kar ne želi zapustiti, mimogrede pa se lahko brez večjih težav zaletiš v kakšnega Božička. Ali pa Miklavža.

 Včasih je bilo mnogo lepše, ko niso bila predmestja okupirana od gigantskih trgovskih centrov. Ko niti še ni bilo izbire. Ko si božič dejansko praznoval za božič. In ko ljudje še niso bili tako individualizirani. In ko niso trpeli zaradi zombi sindroma.

Jaz se bom ves december izogibala gneči, mrazu in trgovinam, pa bom srečna. Prav tako ne čutim potrebe po tem, da bi se vsak dan utapljala v popustih. Oblačil imam zadosti, obutve tudi. Če mi česa zmanjka, vem, da potrebujem točno to in samo točno to bom vzela. Kar se pa tiče daril … jebi ga, z mojimi najdražjimi nismo sprogramirani za to, da si kupujemo 3×3 velike škatle, nabasane z dragimi darili. Obstajajo namreč stvari, ki so dejansko narejene z ljubeznijo in človeka veliko bolj osrečijo. Ta mesec pa želim veliko sreče vsem enako mislečim!

A ja, pa še ponedeljek je. Haters gonna hate!