Sem večna optimistka, ki ji v življenju hitro postane dolgčas in je nepoboljšljivo zaljubljena v rock iz 70-ih let prejšnjega stoletja ter čisto preveč obsedena s kavo, cigareti, dobro glasbo in še boljšo družbo. In ne, to ni blebetanje tja v en dan, ampak uvertura v dogajanje izpred zadnjih nekaj dni, za boljše razumevanje.
Opazovala sem ga že nekaj časa. Pa kaj nekaj časa, par let so moje oči požirale njegove besede in moji prsti božali tipkovnci v odziv na njegova modrovanja (ki so včasih bila bolj, včasih pa pač manj modra – pridejo taki dnevi 🙂 ). Vmes se mi je sicer že uspelo distancirati od njega, ampak se je vedno znova nonšalantno uspel priplaziti nazaj v mojo glavo. V delovne popoldneve, ko sem iskala dobro branje. V dolgočasne večere, ko sem iskala še boljše branje. In v nečloveška jutra, ko sem pač iskala nekaj, kar bi me vsaj približno spravilo k sebi.
Potem pa je nekaj časa nazaj napravil potezo, s katero mi je postal še bolj zanimiv. Lotil se je projekta, ki ga je bila mala Slovenija s svojimi kreativnimi in pisunskimi sposobnostmi še kako potrebna. In to povsem sam. Zdelo se mi je fascinanto, koliko svojega časa in truda je vložil v projekt in koliko mu je pomenil.
Ampak potem sem pobegnila na krvavo zaslužen dopust in sem za 10 dni pustila stvare prav takšne, kot so bile. Ko sem se vrnila, je bila situacija nekoliko spremenjena. On je bil razočaran in še vedno je za vse skrbel sam, jaz pa sem tako ali tako trpela za hudo obliko podopustne depresije, saj sem bila ves čas z eno nogo oz. bolje rečeno z eno možgansko hemisfero na peščenih plažah s soljo v laseh in z morsko soljo, ki se je nežno vpijala v mojo kožo. Svojo podopustno depresijo sem si lajšala na delu z rockom iz 70-ih let, s tretjo kavo tistega dne, občasnim cigaretom in bondanju z delavci v bloku, zaradi česar so me vse preostale ženske streljale s pogledom.
In tako sem začela razmišljati. O njem pa o njegovem delu. Veliko sem namreč morala prebrati za nazaj. Po dveh dneh razmišljanja pa sem se odločila, da grem v akcijo. Hej, tu pa tam lahko tudi punca napravi prvi korak, kajne 😉 In tako je postal moja mala preplašena žrtev. Izmenjala sva si nekaj e-mailov, pa je fant še vedno bil izjemno skeptičen glede mene. Na momente sem kar čutil hlad, ki ga je iz svojega bita pošiljal skozi prste naravnost v svoje besede. Ampak sem se odločila, da se ne dam. Pač ima slabe izkušnje, saj ga štekam. Bo že videl, da jaz ne grizem … vsaj ne vedno. Ves čas sem mu zatrjevala, da imam čiste motive, da mu lahko pomagam, pa je še vedno bil skeptičen in hladen kot špricar.
Po vsem tem pa je prišlo do sunkovitega preobrata. Tekom pogovora je naneslo na dejstvo, da sem pač Breskev, in po tem se tudi on ni bil več sposoben upreti mojim čarom 😉 Dobila sem navdušen “Aaaa, pa ti Breskvica si to,” fant se je odprl in končno smo bili vsi srečni. Za dodatek še sveto verjamem, da ga je dodatno impresioniralo dejstvo, da me pač ni moral prestrašiti 😉
Tako me je Peter Filec vzel pod svoje okrilje in končno podlegel mojemu šarmu 🙂 In zdaj mu pomagam pri lovu na blogerje in urejanju Facebook strani SBS – Slovenska blogerska skupnost, kjer so že prve objave za mano. Dečko me sicer še vedno malo testira, ampak me ta začetna nezaupljivost ne gane kaj dosti, saj sem sama ista in itak vem, da ga bo minilo. Izmenjala sva si še nekaj dodatnih besed in potem mi je predlagal, če bi pripravila kakšen zapis o tem, kako sem postala desna roka in zvesta senca in srčni utrip in formalno pomočnica urednika SBS, povsem po svoje. In tako je nastal ta zapis. V tolažbo, da Pero svojemu imperiju ne vlada več povsem sam in v vednost, da lahko zadostna količina sočnih breskev omehča tudi njegovo skeptično srce. May the force be with us!
ON THE HIGHWAY TO HELL 