Blogerski bluz

Za danes sem imela pripravljen en res dober zapis! Bil je dolg, bil je jezen s kančkom pozitivizma, bil je izobraževalne narave, bil je super. Vendar se je situacija malo zapletla. Ta zapis je namreč nastal samo v moji glavi. Malo pred drugo zjutraj. Ko sem že srečno ležala v posteljo in bila sredi divje romance s svojo toplo odejo vedoč, da se telefon nahaja v drugi sobi. In če že telefona nisem imela pri sebi, verjetno ni potrebno poudarjati, da tudi lista in kulija nisem imela. Pa sem si – kot že ničkolikokrat prej – rekla, da je pa ta ideja tako dobra, da si jo bom brez dvoma zapomnila tudi naslednji dan.

Verjetno ne potrebujem posebej poudarjati, da do tega ni prišlo.

Verjetno tudi ne potrebujem posebej poudarjati, da do tega ni prišlo prvič. Pa saj to ne velja samo za blog, tudi druge dobre ideje se mi porodijo tik pred spancem, ko si jih res nikamor ne morem zapisati, niti ne čutim niti najmanjše potrebe po tem, da bi izvedla mazohistični shod do naslednje sobe po tem, ko se imam pa tako fajn s svojo posteljo. In vsakič, ampak res vsakič si optimistično rečem, da si bom to zapomnila. In močno sumim, da je to sindrom večine blogerjev. Kaj naj rečem, some people never learn. Zakaj bi se pa učili iz svojih napak (ali pa vsaj iz lenobe), če pa lahko itsto napako v nedogled ponavljamo in se potem tolčemo po glavi, da si nečesa ne zapomnimo. Sicer pa se to ne dogaja samo pred spanjem, ampak tudi sicer. Je pa ironično, da večina ljudi ne zdrži brez telefona v roki niti pet minut, pa vendar je problematično obdržati telefon v roki še dodatno minuto, da bi si kaj pametnega zapisal.

Tako da ja, nisem sicer zapisala svojega izjemnega zapisa (zagotovo bi bil izjemen), ki se je nesramno skril v najbolj temačne kotičke mojih kaotičnih možganov, je pa lahko nastal vsaj zapis o enem izmed tipičnih problemov blogerja, ki je popolnoma neresen in raje sladko zaspi, kot da bi kakšno dobro idejo zapisal. Dobra novica pa je, da se bojda vse shranjuje v možganih, tako da računam na opcijo, da bo ta ideja nekoč pošteno ujezila moje opite in zadimljene možganske celice, ki jo bodo sunkovito izvrgle. In takrat bomo zopet vsi veseli 🙂